Supervizija je proces, ki pomaga strokovnim delavcem na področju socialnega varstva, šolstav, zdravstva in drugih dejavnosti osvetliti, ovrednotiti in izboljšati njihovo delo.

Supervizija kot taka ni le prenos tehničnih informacij, postopkov ali veščin, saj supervizantom (vključenim v supervizijo) odpira pogled na njihovo delo iz večih vidikov:

- omogoča jim pridobiti usmeritev za delo, kadar se pri delu z uporabniki znajdejo v slepi ulici;

- omogoča supervizantom, da jasneje vidijo dinamiko sistema in prepoznajo svojo vlogo v sistemu;

- daje varen prostor, v katerem lahko supervizanti sproščeno, brez občutkov nesposobnosti in ogroženosti iščejo poti naprej;

- omogoča razmejiti čutenja, ki se nahajajo v sistemu, v katerega so supervizanti vpeti pri svojem delu z uporabniki;

- vodi k osebni rasti, kjer preko samoanalize in samorefleksije supervizanti ugotavljajo, na kakšen način se odzivajo in delujejo v določenih situacijah.

Vse to vodi k strokovni rasti strokovnega delavca.

Večplastnost procesa supervizije omogoča, da se naslovijo različni vidiki dela strokovnega delavca, kar pomaga k izboljšanju  njegove rasti na intelektualnem, tehničnem in osebnostnem/odnosnem področju. V superviziji je tako prostor, kjer lahko strokovni delavci razrešujejo tako vprašanja in probleme tehnične narave (npr. konkretne težave, ki se nanašajo na njihovo delo), kakor tudi globlje čustvene odzive in zaplete, ki se odvijajo, ko se srečujejo z uporabniki.

Supervizija ni terapija ali svetovanje, ampak je jasno opredeljen in zamejen odnos, kjer vloga supervizorja ni v tem, da bi dajal enoznačne odgovore, pač pa v tem, da pomaga strokovnim delavcem, da sami iščejo rešitve in odgovore. Supervizija poteka tako, da strokovni delavec po vnaprejšnji pripravi poroča o svojem delu, reflektira dogajanje pri delu z uporabniki in predstavi konkreten problem ali vprašanje. Skupaj s supervizorjem iščeta, kje je zaplet in kaj so možne rešitve. Pozorna  sta zlasti na čustveno dinamiko, ki se odvija med njima, saj to omogoča poglobljeno razumevanje dogajanja tudi v sistemu, kjer živi in deluje uporabnik. Z razdelavo čustvenega procesa se strokovnemu delavcu odpira širši pogled na samo dogajanje v sistemu, kar omogoča najti izhodišča za nadaljnje delo z uporabniki.

Obravnavajo pa se lahko tudi konkretni primeri, zapleti in medosebni odnosi znotraj kolektiva.

Oblike dela:

- individulano

- slupinsko (kolektiv ali del kolektiva)